Pravila o okoljski odgovornosti določajo, da mora podjetje, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, sprejeti in izvesti vse ukrepe za preprečitev nastanka okoljske škode oziroma sanacijo okoljske škode. Da se lahko podjetje učinkovito zavaruje pred okoljsko odgovornostjo, mora najprej prepoznati potencialna tveganja, ki izhajajo iz njegove poklicne dejavnosti. V tem procesu je ključno zavedanje o lastnostih posameznih segmentov okolja in različnih negativnih vplivih aktivnosti podjetja, ki bi lahko škodovala naravnim virom. 

Skladno z Zakonom o varstvu okolja pojem okoljske škode zajema le škodo na nekaterih (posebnih) delih okolja, in sicer na:
– zavarovanih živalskih in rastlinskih vrstah, njihovih habitatih in habitatnih tipih,
– vodah ter
– tleh.

Le zgoraj navedeni naravni viri lahko torej utrpijo okoljsko škodo ali so neposredno ogroženi, in sicer ne glede na to, ali so v zasebni lasti fizičnih oziroma pravnih oseb ali pa imajo status javnega dobra.

Onesnaženje zraka samo po sebi ni okoljska škoda v smislu pravil o okoljski odgovornosti, vendar pa okoljska škoda vključuje tudi škodo, ki jo povzročijo elementi, prenašajoči se po zraku, če lahko povzročijo škodo zgoraj navedenim virom, tj. vodam, tlom, zavarovanim vrstam ali naravnim habitatom. Okoljska škoda je torej lahko povzročena neposredno ali posredno, pri čemer pa mora biti negativna sprememba merljiva.

Okoljska škoda se lahko kaže tudi kot prizadetost funkcije naravnega vira, torej kot zmanjšanje koristne vloge, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost. Naravni habitat kot naravni vir je na primer lahko koristen za očiščevanje vode, preprečevanje poplav, predstavlja vir hrane za živali, človeku omogoča rekreacijo, gojenje hrane itd.

Zakon izključuje manjše negativne posledice za okolje, saj kot okoljsko škodo opredeljuje le večji škodljiv vpliv na naravni vir ali njegovo funkcijo oziroma v primeru okoljske škode, povzročene tlom, le onesnaženje, ki lahko ogrozi zdravje ljudi in presega predpisane standarde kakovosti tal. Kljub temu da zakon govori o večjem škodljivem vplivu, pa bo konkretnejšo vsebino tega pojma določila šele sodna praksa. Glede na to, da je »večji škodljiv vpliv« v angleški različici Direktive o okoljski odgovornosti (Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode) zapisan kot »significant adverse effect«, lahko pričakujemo, da bosta tako Agencija RS za okolje kot sodna praksa pojem razlagali široko in kot okoljsko škodo obravnavali vsak pomembnejši škodljiv vpliv na zavarovane vrste in njihove habitate, vode ter tla oziroma njihove funkcije.