Povrnitev okolja v prvotno stanje na stroške onesnaževalca

Onesnaženost okolja je trenutno ena izmed najbolj perečih tem, s katero se sooča celoten svet. Tudi Evropska unija je ugotovila, da je na ozemlju držav članic veliko onesnaženih območij, ki predstavljajo večje tveganje za zdravje, in da se je v zadnjih desetletjih dramatično povečala tudi izguba biotske raznovrstnosti. V želji izboljšati trenutno stanje in ohraniti okolje za sedanje in prihodnje generacije je varstvo okolja vključila med svoje primarne cilje in sprejela številne okoljevarstvene predpise.

Ker je bila naša družba v zadnjih desetletjih predvsem ekonomsko naravnana in je večkrat zanemarjala naravne vire, je bilo treba državljane Evropske unije opomniti, da ima tudi okolje svojo ceno. Leta 2004 je tako bila sprejeta Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je na ravni Unije določila enotni okvir za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (na primer enotno opredelitev okoljske škode, doslednejši pristop k njeni sanaciji itd.) s ciljem povečati ozaveščenost in oblikovati spodbude za nadaljnje naložbe v preventivne ukrepe in boljše okoljske prakse.

Direktiva o okoljski odgovornosti temelji na načelu ˝onesnaževalec plača˝, kar pomeni, da so povzročitelji okoljske škode ali neposredne nevarnosti takšne škode odgovorni za izvedbo potrebnih preventivnih in sanacijskih ukrepov ter plačilo stroškov, ki pri tem nastanejo. Direktiva želi s tem podjetja spodbuditi k sprejetju ukrepov in razvijanju načinov ravnanja, ki bi čim bolj zmanjšali nevarnost za nastanek okoljske škode.

Zahteve Direktive o okoljski odgovornosti so bile v slovensko zakonodajo prenesene s sprejetjem novele Zakona o varstvu okolja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ZVO-1B; Ur. l. RS, št. 70/08), Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode (Uradni list RS, št. 55/09) in Pravilnikom o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode (Uradni list RS, št. 46/09).

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) skladno z direktivo ne predvideva plačila za povzročeno škodo, določa pa, da mora podjetje, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost takšne škode, izvesti preprečevalne oziroma sanacijske ukrepe, s katerimi naj bi v največji možni meri popravilo nastalo škodo, in nositi vse s tem povezane stroške. Prav tako ZVO-1 tretjim osebam ne daje pravice do odškodnine, saj ureditev civilnopravne odškodninske odgovornosti prepušča Obligacijskemu zakoniku.

Več o okoljski odgovornosti lahko najdete pod zavihkom: Zakonodaja – Okoljska odgovornost