Kadar je pri nastanku okoljske škode vpletenih več povzročiteljev, so vsi posamezni onesnaževalci odgovorni za okoljsko škodo, vendar pa je za utemeljitev okoljske odgovornosti treba dokazati vzročno zvezo med škodo in dejavnostmi posameznih subjektov.

Če se lahko ugotovi vzročna zveza med okoljsko škodo in dejavnostmi posameznih onesnaževalcev, ni pa mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi, onesnaževalci odgovarjajo solidarno (5. odstavek 110.a člena Zakona o varstvu okolja). Slednje pomeni, da je mogoče od vsakega izmed njih zahtevati izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov v celoti, stvar njihovih medsebojnih razmerij pa je ugotavljanje deleža odgovornosti vsakega izmed njih in končna razdelitev stroškov. Za potrebe uveljavitve odgovornosti za okoljsko škodo to posledično pomeni, da sme pristojni organ izvedbo sanacijskih ukrepov naložiti zgolj enemu od več ugotovljenih onesnaževalcev, lahko pa tudi nekaterim izmed njih ali vsem. Način delitve stroškov za izvedbo teh ukrepov je stvar pravdnega postopka na podlagi regresnega zahtevka. V njem lahko onesnaževalci dokazujejo elemente, na podlagi katerih sodišče določi delež posameznega pri nastanku škode. Če deleži niso ugotovljivi, načeloma velja, da so vsi onesnaževalci k škodi prispevali v enakih deležih (tretji odstavek 188. člena Obligacijskega zakonika).

Odgovorni onesnaževalci bodo v primeru povzročitve okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti za nastanek take škode dolžni izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti stroške teh ukrepov, vključno s stroški ugotavljanja okoljske škode, vodenja upravnega postopka in zbiranja podatkov ter stroški spremljanja in nadzora izvajanja ukrepov.

V sklop ukrepov, ki jih bodo morali izvesti, spadajo tudi kompenzacijski sanacijski ukrepi. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje in nadomestiti začasne izgube naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od trenutka nastanka škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:

• je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;

• končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

Več informacij o okoljski odgovornosti lahko najdete pod zavihkom Zakonodaja – Okoljska odgovornost.