Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) v 110.d členu določa, da mora povzročitelj neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode izvesti vse potrebne ukrepe, da to škodo prepreči, in nemudoma obvestiti Agencijo RS za okolje o vseh pomembnih dejstvih, zlasti pa o dejanskem stanju okolja in izvedenih ukrepih. Če obstaja realna nevarnost, da bo prišlo do okoljske škode, je torej povzročitelj te neposredne nevarnosti dolžan ukrepati sam in sprejeti preprečevalne ukrepe, ki ustrezajo okoliščinam konkretnega primera.V nasprotnem primeru stori prekršek, za katerega je predpisana globa od 40.000 do 75.000 eurov (13. točka 162. člena ZVO-1).

Zakon pravi, da so preprečevalni ukrepi tisti ukrepi, ki jih povzročitelj sprejme in izvede zaradi dogodka, dejanja ali opustitve dejanja, ki je ustvarilo neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, njihov namen pa je preprečiti ali čim bolj zmanjšati možnost nastanka takšne škode.

Če je Agencija RS za okolje obveščena ali sama izve za neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, lahko od povzročitelja zahteva določene informacije o tej nevarnosti ali z odločbo odredi izvedbo preprečevalnih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo. Agencija lahko torej sproži postopek tudi po uradni dolžnosti, in sicer na lastno iniciativo ali na pobudo tretjih. Informacije lahko zahteva od povzročitelja, lahko pa jih pridobi tudi na druge načine (ogled, zaslišanje priče, izvedensko mnenje itd.).

ZVO-1, tako kot Direktiva o okoljski odgovornosti, ne določa natančnejših kriterijev za določitev preprečevalnih ukrepov, predpisuje le, da morajo ti ukrepi zasledovati cilj preprečitve nastanka okoljske škode oziroma največjega možnega zmanjšanja verjetnosti njenega nastanka. Preprečevalnih ukrepov konkretneje ne določajo niti podzakonski predpisi, saj je nemogoče abstraktno normirati vse možne dejanske situacije. Povzročitelju in Agenciji RS za okolje je tako prepuščeno, da najprimernejše preprečevalne ukrepe glede na vse okoliščine primera izbereta sama.

Če Agencija ugotovi, da ni razlogov za ukrepanje, postopek skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) ustavi. V primeru ugotovljene neposredne nevarnosti okoljske škode pa z upravno odločbo odredi (nadaljnje) preprečevalne ukrepe (naloži lahko izvedbo dodatnih ali drugačnih ukrepov, kot jih je povzročitelj že izvedel). Odločba lahko vsebuje tudi podrobnejša navodila glede načina izvedbe preprečevalnih ukrepov. Če agencija ugotovi, da ukrepi, ki jih je izvedel povzročitelj, zadostujejo, odločbe ne izda.