Direktiva o okoljski odgovornosti pravi, da je potrebno za okoljsko škodo, povzročeno tlom, šteti vsako onesnaženje tal, ki predstavlja znatno nevarnost škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi neposrednega ali posrednega vnosa snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov v tla ali pod tla.

Opredelitev okoljske škode, povzročene tlom, v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) je z vidika Direktive o okoljski odgovornosti problematična. Skladno z zakonom namreč samo ogrožanje človekovega zdravja ne zadostuje, če niso obenem preseženi tudi standardi kakovosti tal, ki jih določajo podzakonski predpisi. Menimo, da bi morala biti omenjena pogoja določena alternativno in ne kumulativno, saj Direktiva o okoljski odgovornosti kot pogoj določa le obstoj znatne nevarnosti škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Skladno z direktivo lahko države članice sprejmejo strožje predpise v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, kar pomeni, da lahko onesnaževalcem postavijo le več, ne pa tudi manj, odgovornosti. Države članice ne smejo oteževati utemeljevanja odgovornosti oziroma zmanjševati obveznosti onesnaževalcev s postavljanjem dodatnih pogojev, ki otežujejo naložitev obveznosti izvedbe preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov odgovornim onesnaževalcem.

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da podzakonski akti ne določajo standardov kakovosti za vsa onesnaževala. Prav tako pa predpisi ne urejajo obveznega monitoringa kakovosti tal za območje celotne Slovenije, saj se monitoring zagotavlja le za redke neposredne emisije v tla. Ker ni ustreznega monitoringa, država praviloma ne razpolaga s podatki o stanju kakovosti tal, zaradi česar je tudi samo dokazovanje odgovornosti onesnaževalca zaradi dodatno postavljenega pogoja (preseganje standardov kakovosti tal) izrazito težavno.

Drugače kot sanacija škode, povzročene vodam ali biotski raznovrstnosti, ki sledi vzpostavitvi referenčnega stanja, je sanacija škode, povzročene tlom, namenjena odstranitvi večjega tveganja škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Skladno z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode je treba v primeru okoljske škode, povzročene tlom, odrediti sanacijske ukrepe, ki zagotovijo vsaj to, da se onesnaževala odstranijo, nadzirajo ali da se zmanjša njihova količina, tako da onesnažena tla ne predstavljajo večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Obstoj tveganja za zdravje ljudi se oceni z ocenjevanjem tveganja ob upoštevanju značilnosti in funkcije prsti, vrste in koncentracije škodljivih snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov, njihove tveganosti in možnosti razširjanja.

Pri pripravi predloga ukrepov in pri izbiri najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene tlom, je treba ovrednotiti tudi tveganje za zdravje ljudi po izvedenih sanacijskih ukrepih, pri čemer pa se mora upoštevati dejanska raba zemljišč na območju sanacije okoljske škode ali pa raba zemljišč, ki je v času nastanka okoljske škode določena s prostorskimi načrti države ali občine na tem območju.

Če okoljska škoda, povzročena tlom, neposredno ali posredno povzroči okoljsko škodo tudi drugim posebnim delom okolja (na primer vodi) oziroma njihovim funkcijam, je treba pri pripravi in izbiranju najustreznejših sanacijskih ukrepov zagotoviti izvedbo sanacijskih ukrepov za odpravo posledic okoljske škode tlom in okoljske škode drugim posebnim delom okolja oziroma njihovim funkcijam, in sicer ne glede na to, ali so prisotni vplivi na zdravje ljudi.