Category: Vse novice

Copy of primeri dobrih praks (15)

Sanacija škode, povzročene tlom

20

Direktiva o okoljski odgovornosti pravi, da je potrebno za okoljsko škodo, povzročeno tlom, šteti vsako onesnaženje tal, ki predstavlja znatno nevarnost škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi neposrednega ali posrednega vnosa snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov v tla ali pod tla.

Opredelitev okoljske škode, povzročene tlom, v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) je z vidika Direktive o okoljski odgovornosti problematična. Skladno z zakonom namreč samo ogrožanje človekovega zdravja ne zadostuje, če niso obenem preseženi tudi standardi kakovosti tal, ki jih določajo podzakonski predpisi. Menimo, da bi morala biti omenjena pogoja določena alternativno in ne kumulativno, saj Direktiva o okoljski odgovornosti kot pogoj določa le obstoj znatne nevarnosti škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Skladno z direktivo lahko države članice sprejmejo strožje predpise v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, kar pomeni, da lahko onesnaževalcem postavijo le več, ne pa tudi manj, odgovornosti. Države članice ne smejo oteževati utemeljevanja odgovornosti oziroma zmanjševati obveznosti onesnaževalcev s postavljanjem dodatnih pogojev, ki otežujejo naložitev obveznosti izvedbe preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov odgovornim onesnaževalcem.

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da podzakonski akti ne določajo standardov kakovosti za vsa onesnaževala. Prav tako pa predpisi ne urejajo obveznega monitoringa kakovosti tal za območje celotne Slovenije, saj se monitoring zagotavlja le za redke neposredne emisije v tla. Ker ni ustreznega monitoringa, država praviloma ne razpolaga s podatki o stanju kakovosti tal, zaradi česar je tudi samo dokazovanje odgovornosti onesnaževalca zaradi dodatno postavljenega pogoja (preseganje standardov kakovosti tal) izrazito težavno.

Drugače kot sanacija škode, povzročene vodam ali biotski raznovrstnosti, ki sledi vzpostavitvi referenčnega stanja, je sanacija škode, povzročene tlom, namenjena odstranitvi večjega tveganja škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Skladno z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode je treba v primeru okoljske škode, povzročene tlom, odrediti sanacijske ukrepe, ki zagotovijo vsaj to, da se onesnaževala odstranijo, nadzirajo ali da se zmanjša njihova količina, tako da onesnažena tla ne predstavljajo večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Obstoj tveganja za zdravje ljudi se oceni z ocenjevanjem tveganja ob upoštevanju značilnosti in funkcije prsti, vrste in koncentracije škodljivih snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov, njihove tveganosti in možnosti razširjanja.

Pri pripravi predloga ukrepov in pri izbiri najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene tlom, je treba ovrednotiti tudi tveganje za zdravje ljudi po izvedenih sanacijskih ukrepih, pri čemer pa se mora upoštevati dejanska raba zemljišč na območju sanacije okoljske škode ali pa raba zemljišč, ki je v času nastanka okoljske škode določena s prostorskimi načrti države ali občine na tem območju.

Če okoljska škoda, povzročena tlom, neposredno ali posredno povzroči okoljsko škodo tudi drugim posebnim delom okolja (na primer vodi) oziroma njihovim funkcijam, je treba pri pripravi in izbiranju najustreznejših sanacijskih ukrepov zagotoviti izvedbo sanacijskih ukrepov za odpravo posledic okoljske škode tlom in okoljske škode drugim posebnim delom okolja oziroma njihovim funkcijam, in sicer ne glede na to, ali so prisotni vplivi na zdravje ljudi.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:
– je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;
– končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

ecolex life orodje za oceno tveganj

Viri:
– Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 – Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 49/06 ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 60/17 – ZDMHS, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE;
– Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, Uradni list RS, št. 55/09;
– Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode.

Copy of primeri dobrih praks (14)

Sanacija škode na vodah in škode, povzročene zavarovanim vrstam in naravnim habitatom

19

Vrste sanacijskih ukrepov in način izbire najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene vodam, zavarovanim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom določa Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode. Povzročitelj okoljske škode in Agencija RS za okolje morata pri izbiri sanacijskih ukrepov upoštevati, da je primarni namen izvajanja ukrepov obnovitev poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih zmanjšanih funkcij v referenčno (prvotno) stanje, ali se, če to ni mogoče, temu čim bolj približati. Na primer, če je bilo poškodovano mokrišče, potem je s sanacijskimi ukrepi treba obnoviti celoten habitat, skupaj z vsemi živalskimi in rastlinskimi vrstami, njihovim obsegom in velikostjo populacije posameznih vrst. Prav tako je treba povrniti funkcije mokrišča, torej koristno vlogo, ki jo je imelo za drug naravni vir ali za javnost (na primer rekreacija, filtracija vode, zagotavljanje hrane, domovanje živalskih in rastlinskih vrst ipd.).

Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje, poleg tega pa mora nadomestiti tudi začasne izgube naravnih virov. To pomeni, da mora poškodovano okolje povrniti v stanje, v katerem je bilo v času poškodovanja, ki bi obstajalo naprej, če ne bi prišlo do okoljske škode. Kot sanacija pa ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje, saj mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog.

Izvedbo potrebnih ukrepov primarne sanacije, ki jih dopolnjujejo ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije, onesnaževalcu odredi Agencija RS za okolje z odločbo. Pri izbiri ukrepov mora paziti, da se poleg obnovitve poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje po izvedbi sanacijskih ukrepov odstrani tudi vsaka znatna nevarnost za prizadetost zdravja ljudi.

Primarna sanacija
Ukrepi primarne sanacije se odredijo in izvajajo zaradi obnovitve posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje. Primarna sanacija je torej vsak sanacijski ukrep, ki obnovi poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije v referenčno stanje ali se temu približa.

Ukrepi primarne sanacije lahko obsegajo različne dejavnosti, kot na primer:

  • odstranitev dejavnikov (npr. kemikalij ali fizičnih ovir), zaradi katerih se je poslabšalo stanje posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij;
  • aktivno poseganje na območju okoljske škode z namenom, da se pospeši naravna obnovitev;
  • obdelava onesnaževal na območju okoljske škode, da se zmanjša njihov vpliv na posebni del okolja;
  • zaščita območja okoljske škode pred drugimi dejavniki, ki škodljivo vplivajo na posebni del okolja oziroma njegove funkcije (npr. druge ovire, tuje vrste oziroma z razvojem povezani škodljivi dejavniki na območju okoljske škode);
  • obnovitev ali ponovna naselitev poškodovanih zavarovanih vrst;
  • sejanje, sajenje ali ponovna posaditev vegetacije;
  • inženirska dela za zagotovitev novih ali obnovitve obstoječih habitatov;
  • odstranitev ozkih grl in ovir za migracijo živalskih vrst;
  • zagotovitev osebja, ki upravlja in vzdržuje območje izvajanja sanacije zaradi okoljske škode;
  • razvoj in izvajanje strateških upravljalskih načrtov;
  • uveljavitev prepovedi dostopa;
  • zagotavljanje izboljšanega dostopa zaradi omogočanja uporabe funkcij posebnih delov okolja;
  • zagotavljanje nadzornih služb in služb za izvajanje monitoringa stanja na območju sanacije okoljske škode;
  • druge dejavnosti.

Dopolnilna sanacija
Skladno z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode se ukrepi dopolnilne sanacije  odredijo in izvajajo hkrati z ukrepi primarne sanacije, če njihova izvedba ne omogoča obnovitve posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v referenčno stanje.

Namen dopolnilne sanacije je vzpostaviti podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kakršno bi bilo na voljo, če bi se na območju okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije obnovile v referenčno stanje. Ukrepi dopolnilne sanacije se lahko izvajajo na območju okoljske škode oziroma na nadomestnem območju, ki naj bi bilo, če je le mogoče, geografsko povezano z območjem okoljske škode.

Kompenzacijska sanacija
Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode poleg primarnih in dopolnilnih sanacijskih ukrepov določa tudi t. i. kompenzacijske ukrepe. Ukrepi kompenzacijske sanacije se odredijo in izvajajo zaradi nadomeščanja začasnih izgub, da se z njimi zagotovi podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kot je zaradi okoljske škode izgubljeno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, dokler ne začno učinkovati ukrepi primarne oziroma dopolnilne sanacije. Kompenzacijska sanacija je torej vsak ukrep za nadomestitev začasnih izgub posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, ki se izvede od dne nastanka okoljske škode do takrat, ko primarna sanacija doseže svoj polni učinek. Pri tem je treba poudariti, da ukrepi kompenzacijske sanacije ne vključujejo finančnih nadomestil javnosti.

Izbira najustreznejših sanacijskih ukrepov
Poleg vrst sanacijskih ukrepov Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode določa tudi kriterije za ocenjevanje in izbiro najustreznejših sanacijskih ukrepov. Skladno z uredbo je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov ocenjevati le razumne predloge izvedb sanacijskih ukrepov, izvedba vsakega sanacijskega ukrepa pa mora temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih postopkov in delovnih sredstev.

Merila, ki jih je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov upoštevati, so:

  • vpliv na zdravje in varstvo ljudi,
  • stroški izvedbe,
  • verjetnost uspeha sanacije okoljske škode,
  • stopnja preprečevanja okoljske škode v prihodnje in stopnja možnega izogibanja nenamerni spremljevalni škodi pri izvedbi sanacijskega ukrepa,
  • koristi posebnemu delu okolja oziroma njegovim funkcijam,
  • vključevanje socialnih, gospodarskih in kulturnih ter drugih pomembnih dejavnikov, ki so značilni za območje okoljske škode,
  • čas, ki bo potreben za učinkovito sanacijo okoljske škode,
  • verjetnost, da se območje okoljske škode obnovi v referenčno stanje,

geografska povezava z območjem, ki je utrpelo okoljsko škodo.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:
– je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;
– končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

ecolex life orodje za oceno tveganj

Viri:
– Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 – Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 49/06 ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 60/17 – ZDMHS, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE;
– Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, Uradni list RS, št. 55/09.

Copy of primeri dobrih praks (12)

Obveznosti povzročitelja okoljske škode

18 (2)

V primeru nastanka okoljske škode mora njen povzročitelj Agencijo RS za okolje nemudoma obvestiti o vseh pomembnih dejstvih, izvesti vse potrebne ukrepe za njeno omejitev in agenciji poslati informacije o nastali okoljski škodi. Hkrati mora agenciji v odobritev poslati tudi svoj predlog sanacijskih ukrepov (110.e člen Zakona o varstvu okolja, ZVO-1). V nasprotnem primeru izgubi možnost predlagati način izvedbe sanacije, ki bi bil zanj najbolj ugoden. Če povzročitelj ne obvesti agencije o nastanku okoljske škode in ne izvede vseh potrebnih ukrepov za njeno omejitev, se takšna opustitev obravnava kot prekršek, za katerega je predpisana globa od 40.000 do 75.000 eurov (14. točka 162. člena ZVO-1).

Sistem okoljske odgovornosti torej od povzročitelja okoljske škode zahteva, da neudoma izvede vse izvedljive ukrepe, s katerimi je mogoče takoj nadzirati, obvladati, odstraniti ali kako drugače ravnati z onesnaževali oziroma drugimi dejavniki škode, da se omeji ali prepreči nadaljnjo okoljsko škodo in škodljive vplive na zdravje ljudi ali nadaljnje zmanjševanje koristne vloge, ki jo ima poškodovani del okolja za drug del okolja ali za človeka.

Če je Agencija RS za okolje obveščena ali sama izve za nastanek okoljske škode, lahko od njenega povzročitelja zahteva dodatne informacije o nastali škodi ali z odločbo takoj odredi izvedbo sanacijskih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo. Agencija lahko torej sproži postopek tudi po uradni dolžnosti, in sicer na lastno iniciativo ali na pobudo tretjih. Informacije lahko zahteva od povzročitelja, lahko pa jih pridobi tudi na druge načine (ogled, zaslišanje priče, izvedensko mnenje itd.).

Agencija najprej preuči vrsto, obseg in pomen okoljske škode za prizadeti posebni del okolja in možnost njegove naravne obnovitve, nato pa povzročitelju z odločbo odredi izvedbo najustreznejših sanacijskih ukrepov. Odločitev o ustreznih sanacijskih ukrepih sprejme ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, ki poleg vrst določa tudi način izbire najustreznejših sanacijskih ukrepov.

V sklop ukrepov, ki jih mora povzročitelj okoljske škode izvesti, spadajo primarni sanacijski ukrepi, s katerimi se obnovi poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije v referenčno (prvotno) stanje ali se temu približa, in dopolnilni sanacijski ukrepi, ki jih je potrebno izvesti, če z ukrepi primarne sanacije ni mogoče v celoti obnovititi poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih zmanjšanih funkcij. Povzročitelj pa mora poleg primarnih in dopolnilnih sanacijskih ukrepov izvesti tudi kompenzacijske sanacijske ukrepe, s katerimi se nadomesti začasne izgube posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij.

Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje in nadomestiti začasne izgube naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:
– je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;
– končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

ecolex life orodje za oceno tveganj

Viri:
– Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 – Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 49/06 ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 60/17 – ZDMHS, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE;
– Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, Uradni list RS, št. 55/09;
– Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode;
– Pichler Dušan, mag. Pucelj Vidović Tanja, prof. dr. Pličanič Senko, prof. dr. Pirnat Rajko, Kelšin Sonja, Komentar Zakona o varstvu okolja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2010;
– Skubic Miha, Magistrska naloga Odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, Ljubljana 2011.

Copy of primeri dobrih praks (11)

Obveznosti povzročitelja neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode

17 (2)

Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) v 110.d členu določa, da mora povzročitelj neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode izvesti vse potrebne ukrepe, da to škodo prepreči, in nemudoma obvestiti Agencijo RS za okolje o vseh pomembnih dejstvih, zlasti pa o dejanskem stanju okolja in izvedenih ukrepih. Če obstaja realna nevarnost, da bo prišlo do okoljske škode, je torej povzročitelj te neposredne nevarnosti dolžan ukrepati sam in sprejeti preprečevalne ukrepe, ki ustrezajo okoliščinam konkretnega primera.V nasprotnem primeru stori prekršek, za katerega je predpisana globa od 40.000 do 75.000 eurov (13. točka 162. člena ZVO-1).

Zakon pravi, da so preprečevalni ukrepi tisti ukrepi, ki jih povzročitelj sprejme in izvede zaradi dogodka, dejanja ali opustitve dejanja, ki je ustvarilo neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, njihov namen pa je preprečiti ali čim bolj zmanjšati možnost nastanka takšne škode.

Če je Agencija RS za okolje obveščena ali sama izve za neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, lahko od povzročitelja zahteva določene informacije o tej nevarnosti ali z odločbo odredi izvedbo preprečevalnih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo. Agencija lahko torej sproži postopek tudi po uradni dolžnosti, in sicer na lastno iniciativo ali na pobudo tretjih. Informacije lahko zahteva od povzročitelja, lahko pa jih pridobi tudi na druge načine (ogled, zaslišanje priče, izvedensko mnenje itd.).

ZVO-1, tako kot Direktiva o okoljski odgovornosti, ne določa natančnejših kriterijev za določitev preprečevalnih ukrepov, predpisuje le, da morajo ti ukrepi zasledovati cilj preprečitve nastanka okoljske škode oziroma največjega možnega zmanjšanja verjetnosti njenega nastanka. Preprečevalnih ukrepov konkretneje ne določajo niti podzakonski predpisi, saj je nemogoče abstraktno normirati vse možne dejanske situacije. Povzročitelju in Agenciji RS za okolje je tako prepuščeno, da najprimernejše preprečevalne ukrepe glede na vse okoliščine primera izbereta sama.

Če Agencija ugotovi, da ni razlogov za ukrepanje, postopek skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) ustavi. V primeru ugotovljene neposredne nevarnosti okoljske škode pa z upravno odločbo odredi (nadaljnje) preprečevalne ukrepe (naloži lahko izvedbo dodatnih ali drugačnih ukrepov, kot jih je povzročitelj že izvedel). Odločba lahko vsebuje tudi podrobnejša navodila glede načina izvedbe preprečevalnih ukrepov. Če agencija ugotovi, da ukrepi, ki jih je izvedel povzročitelj, zadostujejo, odločbe ne izda.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:
– je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;
– končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

ecolex life orodje za oceno tveganj

Viri:
– Zakon o varstvu okolja, Uradni list RS, št. 41/04, 17/06 – Uradni list RS, št. 41/04, 20/06, 49/06 ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 108/09 – ZPNačrt-A, 48/12, 57/12, 92/13, 56/15, 102/15, 30/16, 60/17 – ZDMHS, 61/17 – GZ, 21/18 – ZNOrg, 84/18 – ZIURKOE;
– Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode;
– Pichler Dušan, mag. Pucelj Vidović Tanja, prof. dr. Pličanič Senko, prof. dr. Pirnat Rajko, Kelšin Sonja, Komentar Zakona o varstvu okolja, Inštitut za javno upravo pri Pravni fakulteti, Ljubljana 2010;
– Skubic Miha, Magistrska naloga Odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, Ljubljana 2011.

podnebna-kriza

Nujni poziv Vladi Republike Slovenije

Projekt EcoLex Life in nosilka projekta – družba Tax-Fin-Lex – sta podpisala poziv Vladi RS, s katerim posamezniki in organizacije Vlado RS pozivajo, naj podnebne spremembe pripozna kot nacionalno krizo ter jih začne prioritetno in sistemsko obravnavati. Do sedaj je poziv podpisalo že več kot 8700 posameznikov in 238 organizacij. Svoj glas lahko oddate na spletni strani www.podnebnakriza.si. Več o pozivu pa si lahko preberete na spletni strani projekta EcoLex Life.


Pravno-informacijski center nevladnih organizacij – PIC, Umanotera – Slovenska fundacija za trajnostni razvoj, Focus – društvo za sonaraven razvoj in Greenpeace Slovenija so pobudniki poziva s sloganom »večina pričakuje ukrepe«, s katerim od Vlade RS zahtevajo, da začne izpolnjevati svojo dolžnost po zagotavljanju zdravega življenjskega okolja in pripravi zavezujoči načrt ukrepanja proti podnebnim spremembam.

Prekomerna raba naravnih virov in kurjenje fosilnih goriv, ki poganjata naš razvoj, sta povzročila, da se je prej tisočletja stabilno zemeljsko podnebje začelo spreminjati. Posledica tega je pregrevanje Zemlje, ki povzroča naravne ujme velikih razsežnosti in škodo za ljudi in gospodarstvo, izumiranje vrst, negativne vplive na zdravje ljudi ter potrebo po razseljevanju ljudi.

Kampanjo je podprlo že več kot 8700 posameznikov in 238 organizacij z različnih področij slovenske družbe, število podpornikov pa še vedno dnevno narašča. To dokazuje, da podnebne spremembe že sedaj dosegajo vsa področja slovenske družbe in da so tudi državljani RS spoznali, da je ukrepanje nujno in da je nujno zdaj – dokler še lahko preprečimo neobvladljive posledice.

Slovenija se je k ciljem trajnostnega razvoja zavezala tudi v mednarodni skupnosti (Agenda 2030). Med cilji je tudi zaveza k sprejemu nujnih ukrepov v boju s podnebnimi spremembami in njihovimi posledicami. Pariški sporazum je eden v seriji dogovorov, ki so jih za ta namen sklenile države pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, vendar prvi, ki govori o konkretnem cilju, tj. ohranitev dviga povprečne globalne temperature občutno pod 2°C, s prizadevanjem omejitve na 1,5 °C v primerjavi s predindustrijsko dobo. K varstvu temeljnih človekovih pravic, kot so pravica do življenja, do ustrezne hrane – varstvo pred lakoto, do pitne vode, do najvišjega dosegljivega standarda zdravja, ter varstvu ranljivih skupin prebivalstva, kot so otroci in invalidi, se je Slovenija zavezala tudi s številnimi drugimi mednarodnimi konvencijami.

Ustavno pravico do zdravega življenjskega okolja lahko državljani uveljavljamo na podlagi 14. člena Zakona o varstvu okolja. Po tem določilu imamo kot posamezniki, društva in organizacije pravico zahtevati, da se ustavi okolju škodljivo ravnanje, med drugim tudi, če povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, čezmerno obremenitev okolja ali če je izkazana velika verjetnost, da bi do takih posledic prišlo. Tudi po Zakonu o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami ima vsakdo pravico do varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Pravo kot škodljivo ravnanje enako obravnava dejanje, kakor tudi opustitev.

Ker se v Sloveniji prav zdaj določajo cilji in ukrepi, ki bodo vplivali na naš bodoči obstoj, so pobudniki stopili skupaj in pripravili posebno spletno stran podnebnakriza.si, kjer si lahko preberete več o samem pozivu in oddate svoj glas. Več kot nas je, težje nas bodo ignorirali in hitreje se bodo začele spremembe na bolje!

podnebna-kriza
2019-11-28 (3)

Mreženje s projektom LIFE B.R.A.V.E.R.

Ekipa EcoLex Life se je v četrtek, 28.11.2019, udeležila EMAS delavnice »NA POTI V KROŽNO GOSPODARSTVO – SPODBUJAJMO UVAJANJE EMAS V SLOVENIJI«, ki je bila izvedena v okviru projekta LIFE B.R.A.V.E.R. Cilj projekta je podpreti popolno vključitev sistema EMAS v okoljsko zakonodajo EU, s ciljem zmanjšanja in poenostavitve upravnih stroškov in bremen za podjetja, registrirana v EMAS.

EMAS (Sistem Skupnosti za okoljsko ravnanje in presojo) je prostovoljni sistem Evropske unije, katerega namen je pomagati registriranim organizacijam k povečevanju njihove okoljske učinkovitosti. Hkrati zahteva izkazovanje skladnosti z okoljsko zakonodajo in na letni ravni javno poročanje o doseganju okoljskih kazalcev. Člen 38 in člen 44 Uredbe EMAS (Uredba (ES) št. 1221/200) vsebujeta poziv državam članicam, da sprejmejo ukrepe za zmanjšanje administrativnih bremen v okoljski zakonodaji z namenom olajšanja registracije organizacijam v sistem EMAS ali njihovo ohranitev v EMAS sistemu. Zato imajo ministrstva kot regulatorni organi in drugi kompetentni organi v Sloveniji pomembno vlogo pri nadgradnji sheme EMAS, predvsem na ravni valorizacije EMAS-a v obstoječo zakonodajo (ali pri pripravi nove) in druge instrumente. Da bodo resorna ministrstva in drugi organi pri tem uspešni in učinkoviti, je pomembno osveščanje strokovnih javnih uslužbencev z namenom pridobitve znanj o okoljskih sistemih kot je EMAS, ki predstavlja orodje za prehod v krožno gospodarstvo in okoljsko odličnost na ravni »učinkovitosti – verodostojnosti – transparentnosti«.

Na delavnici je udeležence nagovoril minister za okolje in prostor, Simon Zajc in v.d. direktorica Agencije RS za okolje Lilijana Kozlovič. Predstavljen je bil sistem EMAS in izkušnje pri uvajanju ter preverjanju sheme EMAS. Ob zaključku pa so se dotaknili tudi sprejetih oprostitev zakonskih določb in olajšav za EMAS organizacije v državah EU in Sloveniji.

2019-11-28 (2)
2019-11-28 (1)
2019-11-28
2019-11-28 (3)


NEJC7236

Pripravili že 2. mednarodno konferenco!

NEJC7236
V torek, 26. novembra 2019, se je v Grand hotelu Union v Ljubljani pod naslovom »Si znate oceniti svoje okoljsko tveganje?« odvijala zaključna konferenca projekta EcoLex Life, projekta, ki je v zadnjih dveh letih slovenska podjetja, nevladne organizacije in državne organe, ki delujejo na področju varstva okolja, obogatil z znanjem o sistemu okoljske odgovornosti.


Minister za okolje in prostor, Simon Zajc, ki je bil slavnostni govornik mednarodne konference je izpostavil, da želi Ministrstvo za okolje in prostor v novem zakonu o varstvu okolja pri stečajnih postopkih na prvo mesto pri delitvi stečajne mase postaviti okolje. »Najprej se pokrije škoda, povzročena okolju, vsi ostali upniki bodo sledili.« Dodal je tudi: »Kar zadeva okoljsko odgovornost in okoljsko zakonodajo na splošno, je razkorak med dobro zapisanimi zakoni in izvajanjem ter nadzorom kar širok.«

NEJC7148
NEJC7312
NEJC7482
NEJC7355
NEJC7573


Glavni razlog za snovanje omenjenega projekta, katerega glavna nosilka je družba Tax-Fin-Lex, podpiralo in sofinanciralo pa ga je tudi Ministrstvo za okolje in prostor RS, je bilo namreč prav spoznanje, da kar dve tretjini malih in srednje velikih podjetij v Sloveniji ne pozna zakonskih določb, ki urejajo odgovornost za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ter težave pri implementaciji Direktive 2004/35/ES o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (Direktiva o okoljski odgovornosti).

Kot glavni cilj smo si tako v okviru projekta EcoLex Life zastavili dvig ozaveščenosti glede pravil sistema okoljske odgovornosti ter učinkovitejše prepoznavanje in obvladovanje okoljskih tveganj znotraj slovenskih podjetij.

Poleg delavnic in webinarjev smo razvili tudi edinstven portal, kjer lahko na enem mestu najdete vse ključne informacije o okoljski zakonodaji in drugih novostih s področja varstva okolja. Na portalu EcoLex lahko brezplačno ugotovite, kaj vse potrebujete, da bo vaše poslovanje skladno z okoljsko zakonodajo, poleg tega pa lahko zelo enostavno prepoznate vaša okoljska tveganja in prejmete priporočila ter nasvete, kako jih učinkovito obvladovati. Brezplačno so na voljo štiri orodja:
1. EcoClipping
Enostavno sledenje zakonodajnim in drugim novostim s področja varstva okolja, ki jih v obliki elektronskega sporočila vsak teden prejmete v svoj elektronski nabiralnik. Vsak uporabnik si lahko personalizira področja spremljanja in tako prejema samo relevantne informacije.

2. Zbirka predpisov – Zakonodaja
Najobsežnejša podatkovna zbirka okoljskih predpisov. Poleg ažuriranih čistopisov so vam v zvezi s posameznim predpisom na voljo tudi dodatne informacije in sodna praksa.

3. Okoljski vodič
Pomoč pri prepoznavanju, razumevanju in zadovoljevanju ključnih zahtev okoljske zakonodaje. Končni rezultat je poročilo s poglobljenim pregledom okoljske zakonodaje, ki vas zavezuje, in trenutnim stanjem izpolnjevanja teh zahtev znotraj vašega podjetja.

4. Orodje za oceno okoljskih tveganj
Aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah prepoznate vaša tveganja za povzročitev okoljske škode. Končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

NEJC7349
NEJC9090
NEJC8479


Da je izvrševanje sistema okoljske odgovornosti s strani državnih organov še vedno nezadostno, smo ugotovili tudi sami. Zato smo na mednarodno konferenco povabili tuje strokovnjake, ki so nam predstavili dobre prakse držav članic EU ter predstavnike pristojnih državnih organov, ki so nam osvetlili njihova prizadevanja na področju izboljševanja sistema okoljske odgovornosti.

Duncan Mitchell, vodja okoljske odgovornosti pri britanski vladni organizaciji za okolje, prehrano in podeželje (Defra), nam je predstavil britanski model sodelovanja med različnimi organi v primerih okoljskih nesreč. Slišali smo, da je za obravnavo primerov okoljske škode za razliko od slovenske ureditve, kjer je pristojnost podeljena le Agenciji RS za okolje, v Veliki Britaniji pristojnih več različnih organov, ki pa med sabo zaradi izoblikovanih smernic in priporočil odlično sodelujejo.

NEJC7642

Na konferenci se nam je pridružila tudi Valerie Fogelman, svetovalka v podjetju Stevens & Bolton LLP in profesorica prava na univerzi Cardiff University School of Law and Politics, ki za Evropsko komisijo pripravlja poročilo o različnih finančnih jamstvih, ki jih države članice uporabljajo za kritje stroškov sanacijskih ukrepov v okviru okoljske odgovornosti. Spoznali smo, da so nekatere države članice oblikovale posebni zavarovalni pool (Francija, Italija, Španija), bistveno bolj pa je razširjena uporaba posebnega zavarovalnega produkta za zavarovanje okoljske odgovornosti (Avstrija, Nemčija, Belgija, Francija, Irska, Španija in Velika Britanija itd.). Med državami, ki zaostajajo v razvoju takšnih finančnih jamstev je poleg Cipra, Estonije, Grčije in Litve še vedno tudi Slovenija.

NEJC8463

Mag. Miha Skubic z Agencije RS za okolje je poudaril, da je sistem okoljske odgovornosti v prvi vrsti kurativni ukrep, ki pa bi lahko deloval tudi preventivno, če bi bili izpolnjeni naslednji pogoji: 1. ozaveščenost vseh deležnikov, 2. jasna razmejitev pristojnosti in sodelovanje pristojnih institucij, 3. nedvoumnost pravne podlage, 4. primerna notranja organiziranost in usposobljenost pristojnega organa, 5. možnost zavarovanja odgovornosti, 6. nekaj odmevnih primerov in javna objava vseh stroškov. Vse navedeno je seveda potrebno še doseči, zato smo vse te pomanjkljivosti naslovili tudi v okviru projekta EcoLex Life in Ministrstvu za okolje in prostor poslali obsežno »Belo knjigo« s konkretnimi predlogi izboljšav.

NEJC7882

Da se tudi ministrstvo zaveda, da je potrebno sistem okoljske odgovornosti dopolniti in prilagoditi, je poleg ministra Simona Zajca potrdila tudi mag. Tanja Pucelj Vidović, sekretarka na Ministrstvu za okolje in prostor. V letu 2020 lahko tako pričakujemo novi Zakon o varstvu okolja (ZVO-2), ki bo odpravil tudi nekaj pomanjkljivosti normativne ureditve okoljske odgovornosti. Gre predvsem za izboljšanje nekaterih dikcij, postopka sanacije starih bremen in ureditev poplačila stroškov sanacijskih ukrepov v primeru stečaja odgovornega onesnaževalca.

NEJC8851

Med govorci mednarodne konference pa seveda niso manjkali niti člani ekipe projekta EcoLex Life. Lea Tomažič, vsebinski vodja projekta, je udeležencem pojasnila vsebino in zahteve sistema okoljske odgovornosti ter vse možne posledice, ki lahko nastanejo v povezavi z okoljsko škodo. Poudarila je razlike med odškodninsko, okoljsko, prekrškovno in kazensko odgovornostjo ter predstavila orodja, ki so lahko podjetjem v pomoč pri prepoznavanju in obvladovanju okoljskih tveganj, kot so na primer certifikat ISO 14001, shema EMAS, EcoLex Orodje za oceno okojskih tveganj in EcoLex Okoljski vodič. Prednosti in uporabo Orodja za oceno okoljskih tveganj in Okoljskega vodiča, ki sta bila razvita v okviru projekta EcoLex Life, je udeležencem podrobneje predstavila Margita Žaberl, ki je s svojim znanjem prispevala tudi ključno vsebino pri razvoju obeh navedenih orodij.

NEJC8682
NEJC8220


Konferenco smo zaključili s pregledom vseh dosežkov projekta EcoLex Life. Zlata Tavčar, direktorica družbe Tax-Fin-Lex d.o.o. in vodja projekta EcoLex Life, nam je razkrila številke, ki jasno kažejo na to, da smo dosegli naš cilj ter da so kakovost in uporabnost naših storitev in orodij prepoznala tudi podjetja. Pohvalimo se lahko s 50 delavnicami in webinarji, 1.500 registriranimi uporabniki portala EcoLex, več kot 40 poslanimi predlogi izboljšav sistema okoljske odgovornosti ter z udeležbo na najrazličnejših dogodkih doma in v tujini.

NEJC8966
NEJC8935
NEJC8488


Za zaključek akcije »Slovenska podjetja, posadimo 300 dreves!«, ki smo jo vezali na uporabo Eco-Lex Orodja za oceno okoljskih tveganj, smo na konferenci podelili tudi donacijo Slovenskim državnim gozdovom za zasaditev 300 drevesnih sadik za njihov projekt »Pomladimo gozdove 2020«.

NEJC7909

Za družbo Tax-Fin-Lex pa je bilo delo na projektu še dodatna vzpodbuda, da smo uredili tudi svoje lastno poslovanje in ga prilagodili svetovnim okoljskim standardom. V zadnji polovici leta smo se odločili, da vse notranje procese dela prilagodimo tako, da pridobimo standard ISO 14001. To nam je tudi uspelo.

Igor Likar, direktor SIQ, strokovne in neodvisne institucije, ki nudi rešitve s področja preskušanja in certificiranja proizvodov, ocenjevanja sistemov vodenja, meroslovja in izobraževanja je na prireditvi slovesno izročil pridobljeni certifikat in dejal, da pregovor »Kovačeva kobila je vedno bosa« za družbo Tax-Fin-Lex d.o.o. ne velja, saj tudi sama izpolnjuje vse zahteve standarda ISO 14001. Prejeti certifikat izkazuje, da se tudi sami trudimo zmanjševati vplive na okolje ter da smo vzpostavili učinkovit sistem za prepoznavanje teh in njihovo neprestano zmanjševanje.

NEJC9004

Več fotografij z dogodka si lahko ogledate na FB strani Ecolex Life!

2019-11-07

ECOLEX LIFE že drugič med finalisti!

Projekt EcoLex Life je tudi letos z okoljskim portalom EcoLex med ponosnimi finalisti za Okoljske nagrade v kategoriji Okolju prijazen postopek ali storitev.

Časnik Finance želi sodelovati pri nadaljnjem preoblikovanju slovenskega gospodarstva v smeri, da bo to do okolja bolj prijazno, zato je skupaj z Eko skladom, Slovenskim okoljskim javnim skladom, tudi letos podelil Okoljske nagrade, in sicer v naslednjih kategorijah:
– okolju prijazno podjetje,
– okolju prijazen izdelek, postopek in storitev.

Nagrade so podelili na Okoljskem srečanju 2019, ki se je odvijalo v četrtek, 7. novembra 2019 na Gospodarski zbornici Slovenije v Ljubljani, kjer so izbrani strokovnjaki predstavili dobre prakse ter govorili o izzivih prihodnjega razvoja.

V kategoriji okolju prijazno podjetje je komisija izbrala dva finalista: Talum in Pivovarno Laško Union, posebno priznanje pa je dobilo podjetje iz Kidričevega.

V kategoriji okolju prijazen izdelek, postopek in storitev, so podelili tri priznanja, in sicer družbam  Xella porobeton SI, DARS in Tax-Fin-Lex. Posebno priznanje za do okolja najbolj prijazen postopek je dobilo podjetje Xella, za storitev, ki je najbolj prijazna do okolja, pa družba DARS za lani uveden sistem elektronskega cestninjenja v prostem prometnem toku.


Družba Tax-Fin-Lex je dobila priznanje za storitve portala EcoLex, kjer so na voljo štiri spletna orodja:

1.EcoClipping
Enostavno sledenje zakonodajnim in drugim novostim s področja varstva okolja, ki jih uporabniki v obliki elektronskega sporočila vsak teden prejmejo v svoj elektronski nabiralnik. Vsak uporabnik si lahko personalizira področja spremljanja in tako prejema samo relevantne informacije.

2.Zbirka predpisov – Zakonodaja
Najobsežnejša podatkovna zbirka okoljskih predpisov. Poleg ažuriranih čistopisov so uporabnikom v zvezi s posameznim predpisom na voljo tudi dodatne informacije in sodna praksa.

3.Okoljski vodič
Pomoč pri prepoznavanju, razumevanju in zadovoljevanju ključnih zahtev okoljske zakonodaje. Končni rezultat je poročilo s poglobljenim pregledom okoljske zakonodaje, ki  zavezuje posameznega uporabnika, in trenutnim stanjem izpolnjevanja teh zahtev znotraj njegovega podjetja.

4.Orodje za oceno okoljskih tveganj
Aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah prepoznate vaša tveganja za povzročitev okoljske škode. Končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

2019-11-07 (2)
2019-11-07 (1)
2019-11-07
2019-11-07 (3)


2019-10-24

DELAVNICA: Intervencija ob okoljskih nesrečah – združimo moči

Za nami je zadnja EcoLex Life delavnica, ki se je odvila 24. oktobra v Hiši EU v Ljubljani pod naslovom »Intervencija ob okoljskih nesrečah – združimo moči«

Skupaj s predstavniki policije, Agencije RS za okolje ter strokovnjakov, ki so med drugim sodelovali tudi pri intervenciji ob požaru v družbi Kemis d.o.o., smo udeležencem delavnice predstavili vloge in pristojnosti posameznih služb in organov pri intervencijah v primerih okoljskih nesreč.

Tudi tokrat smo delavnico otvorili s kratko predstavitvijo sistema okoljske odgovornosti. Lea Tomažič, vsebinski vodja projekta EcoLex Life, je udeležencem pojasnila pravila Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) o odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode. Ta določajo, da mora vsak izvajalec poklicne dejavnosti, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter sam kriti tudi stroške teh ukrepov. Poškodovano okolje mora povrniti v prvotno (referenčno) stanje, kar mu z odločbo, v kateri se določijo tudi sanacijski ukrepi, odredi Agencija RS za okolje.

Agencija RS za okolje je torej pristojna za ugotavljanje odgovornega onesnaževalca, obsega okoljske škode in izbiro ustreznih sanacijskih ukrepov. V ta namen mora na kraju nesreče oceniti škodo, ki je nastala samemu okolju, analizirati vzorce in ugotoviti na kakšen način bi lahko okolje povrnili v prvotno stanje. Ko ugotovi tudi kdo je odgovorni povzročitelj, mu z odločbo naloži izvedbo sanacijskih ukrepov.

Podobno tudi policija ugotavlja obseg škode v okolju in išče morebitne odgovorne osebe, vendar njen cilj ni povrnitev okolja v prvotno stanje, ampak zbiranje dokazov za utemeljitev kazenske odgovornosti osebe, ki je kriva za nastanek okoljske škode. Kazenski zakonik namreč vsebuje tudi kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine (32. poglavje Kazenskega zakonika), za katere je zagrožena zaporna kazen.

Mag. Miha Skubic z Agencije RS za okolje je opozoril na pomanjkljivo obveščanje agencije o nastanku okoljske škode, saj še vedno ni določeno, kdo mora agenciji sporočiti, da je prišlo do okoljske nesreče. Pogosto se tako zgodi, da so o dogodku obveščeni šele preko medijev, kar pa onemogoča pravočasno zavarovanje dokazov in oceno okoljske škode.

Gospod Benjamin Franca s policije je v svoji predstavitvi izpostavil tudi pomanjkljivo opremo policistov, zdravstvenih delavcev in drugih, ki so nepogrešljivi na kraju okoljske nesreče. V primeru gorenja nevarnih snovi imajo le gasilci primerno zaščitno opremo, ki ščiti celotno telo in dihala, kar pa bi bilo potrebno zagotoviti tudi vsem ostali službam, ki sodelujejo ob intervencijah v primerih uhajanja nevarnih snovi.

Na delavnici smo tako spoznali, da je intervencijski postopek v primeru okoljske nesreče v večini primerov zelo zahteven in od pristojnih organov zahteva tesno sodelovanje ter hitro ukrepanje. Poleg nudenja pomoči ponesrečencem in ukrepov za zavarovanje premoženja pa je potrebno zavarovati tudi vode, tla ter živalske in rastlinske vrste.

Benjamin Svenšek, poveljnik Gasilske zveze Vrhnika, nam je predstavil naloge in pristojnosti gasilcev, ki med drugim obsegajo:

– preprečevanje iztekanja in uhajanja nevarnih snovi v okolje;
– gašenje nevarnih snovi v primeru požara z vodo ali peno;
– postavljanje barier na vodotokih;
– dekontaminacija ljudi, opreme;
– sodelovanje z enotama mobilnih laboratorijev (ELME, MEEL) za pridobivanje prvih podatkov o nevarnih snoveh na terenu.

Tudi gasilci ugotavljajo, da bi bilo potrebno na državni ravni organizirati posebno skupino za okoljske nesreče, sestavljeno iz predstavnikov vseh strokovnih služb, ki so v takih primerih potrebne za vzorčenje, analize in posredovanje navodil in napotkov občanom. Na ta način bi zagotovili pravočasno obveščanje vseh služb, organov in javnosti ter boljše sodelovanje vseh vpletenih.

Da potrebujemo boljše sodelovanje in usklajeno delovanje državnih institucij in strokovnih služb ter korektno medijsko poročanje, je opozoril tudi dr. Peter Rodič, poveljnik Civilne zaščite Vrhnika. Z udeležencem delavnice je delil svoje znanje o nevarnih snoveh in izkušnje pri gašenju požara v družbi Kemis d.o.o., pri čemer je izpostavil:

– ocenjevanje ogroženosti;
– izvajanje evakuacije;
– sodelovanje s centrom 112;
– medijsko poročanje, novinarske konference;
– organizacijo dekontaminacije;
– aktiviranje enote ELME;
– obveščanje.

2019-10-24 (4)
2019-10-24 (3)
2019-10-24 (2)
2019-10-24 (1)

2019-10-24
2019-10-24 (7)
2019-10-24 (6)
2019-10-24 (5)


2019-10-18

EcoLex Life na srečanju članov Zelenega omrežja

V petek, 18.10.2019, se je na idilični lokaciji kmetije Podpečan v Žalcu odvijalo strokovno in družabno srečanje članov Zelenega omrežja. Zeleno omrežje Slovenije združuje podjetja, lokalne skupnosti, izobraževalne institucije, inštitute, urade in druge pravne subjekte, ki se zavedajo pomena trajnostnega razvoja in družbene odgovornosti. Odpira pot za povezovanje in komuniciranje o okoljskih in trajnostnih projektih, rešitvah, inovacijah in dosežkih. Izpostavlja trajnostne in okoljske dosežke organizacij, njihove zelene izdelke in storitve ter odkriva njihove konkretne korake na poti k okoljsko in družbeno odgovornemu delovanju.

Strokovni poudarek tokratnega srečanja je bil prehod v trajnostno embalažo, zato je bila med drugim udeležencem predstavljena tudi LCA analiza embalažnih izdelkov.  Z metodo LCA (angl. Life Cycle Assessment) se poskuša oceniti (ovrednotiti) vse vplive na okolje, ki jih v svojem življenjskem ciklu izzove nek proizvod s ciljem, da bi ta proizvod okoljsko optimirali. Metoda LCA je trenutno tudi edina mednarodno standardizirana metoda za ocenjevanje vplivov izdelkov v njihovih življenjskih ciklih.

Na srečanju smo imeli priložnost predstaviti tudi projekt EcoLex Life in njegova štiri spletna orodja, ki podjetjem pomagajo slediti spremembam na področju varstva okolja, dostopati do čistopisov okoljskih predpisov in prepoznavati ter obvladovati okoljska tveganja, ki izhajajo iz njihovih poklicnih dejavnosti.

Dogodek smo izkoristili tudi za mreženje s projektom LIFE BioTHOP, katerega glavni cilj je v občinah Spodnje Savinjske doline zamenjati hmeljarsko polipropilensko vrvico z vrvico iz polimlečne kisline, ki je narejena iz naravnih materialov in se pri kompostiranju razgradi na vodo, Co2 in biomaso. S tem bi hmeljevino spremenili v primarno surovino za izdelavo komposta ter različnih biorazgradljivih izdelkov (sadilni lončki, pakirni zabojčki itd.), kar bi pomenilo bistveno zmanjšanje količine agro-odpadkov in povečanje prihodkov hmeljarjev (prodaja odpadne hmeljevine kot vir primarnih surovin).

2019-10-18
2019-10-18 (1)
2019-10-18 (2)
2019-10-18 (3)


Load More

© ecolexlife 2020
S finančno podporo LIFE, finančnega mehanizma Evropske unije. With the contribution of the LIFE Programme of the European Union.