Category: Vse novice

Dodatna podpora pristojnim državnim organom

V nekaterih državah članicah EU so bili izvedeni dodatni ukrepi za podporo pristojnim organom pri obravnavi primerov okoljskih škod (ELD primeri). Izvajajo se tudi posebne pobude za vzpostavitev mrež in kooperativnega delovnega okolja med deležniki.

V Franciji lahko organ, ki je pristojen za obravnavo primerov okoljske škode (Préfet in povezane agencije, kot je DREAL) zahteva dodatno tehnično in pravno podporo ustreznega oddelka Ministrstva za okolje.[1]

[1] Povzeto po: European Commission – DG Environment, Implementation challenges and obstacles of the Environmental Liability Directive (ELD), Final Report, 16. May 2013, str. 137.

Orodja, ki podpirajo izvajanje instituta okoljske odgovornosti

Nekateri nacionalni organi so pripravili smernice za lažji prenos Direktive o okoljski odgovornosti v nacionalni pravni red in zagotovili osnovne informacije pristojnim organom in / ali izvajalcem poklicnih dejavnosti.

V Franciji so organi na podlagi projekta REMEDE podrobneje analizirali metode enakovrednosti in v letu 2012 objavili tudi smernice o uporabi metod enakovrednosti (priprava teh smernic je vključevala različne deležnike, kot so združenja delodajalcev, zavarovalniški sektor, splošno javnost, itd.). Za zagotovitev kroženja teh smernic, so pripravili učno gradivo in septembra 2012 organizirali seminar za usposabljanje (130 udeležencev, vključno s predstavniki državnih organov, gospodarstva, zavarovalnega sektorja, okoljskih nevladnih organizacij, pravnih in drugih strokovnjakov).[1]

Okoljska odgovornost – Francija:
http://ec.europa.eu/environment/legal/liability/pdf/eld_guidance/french_guide_en.pdf

[1] Povzeto po: European Commission – DG Environment, Implementation challenges and obstacles of the Environmental Liability Directive (ELD), Final Report, 16. May 2013, str. 138.

Kadar je pri nastanku okoljske škode vpletenih več povzročiteljev, so vsi posamezni onesnaževalci odgovorni za okoljsko škodo, vendar pa je za utemeljitev okoljske odgovornosti treba dokazati vzročno zvezo med škodo in dejavnostmi posameznih subjektov.

Če se lahko ugotovi vzročna zveza med okoljsko škodo in dejavnostmi posameznih onesnaževalcev, ni pa mogoče ugotoviti njihovih deležev pri povzročeni škodi, onesnaževalci odgovarjajo solidarno (5. odstavek 110.a člena Zakona o varstvu okolja). Slednje pomeni, da je mogoče od vsakega izmed njih zahtevati izvedbo preventivnih in sanacijskih ukrepov v celoti, stvar njihovih medsebojnih razmerij pa je ugotavljanje deleža odgovornosti vsakega izmed njih in končna razdelitev stroškov. Za potrebe uveljavitve odgovornosti za okoljsko škodo to posledično pomeni, da sme pristojni organ izvedbo sanacijskih ukrepov naložiti zgolj enemu od več ugotovljenih onesnaževalcev, lahko pa tudi nekaterim izmed njih ali vsem. Način delitve stroškov za izvedbo teh ukrepov je stvar pravdnega postopka na podlagi regresnega zahtevka. V njem lahko onesnaževalci dokazujejo elemente, na podlagi katerih sodišče določi delež posameznega pri nastanku škode. Če deleži niso ugotovljivi, načeloma velja, da so vsi onesnaževalci k škodi prispevali v enakih deležih (tretji odstavek 188. člena Obligacijskega zakonika).

Odgovorni onesnaževalci bodo v primeru povzročitve okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti za nastanek take škode dolžni izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti stroške teh ukrepov, vključno s stroški ugotavljanja okoljske škode, vodenja upravnega postopka in zbiranja podatkov ter stroški spremljanja in nadzora izvajanja ukrepov.

V sklop ukrepov, ki jih bodo morali izvesti, spadajo tudi kompenzacijski sanacijski ukrepi. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje in nadomestiti začasne izgube naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od trenutka nastanka škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:

• je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;

• končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

Več informacij o okoljski odgovornosti lahko najdete pod zavihkom Zakonodaja – Okoljska odgovornost.

Ozaveščanje

S ciljem osveščanja vseh deležnikov o implementaciji Direktive o okoljski odgovornosti je več držav članic EU pripravilo brošure o institutu okoljske odgovornosti, organiziralo delavnice in konference.

Portugalska Agencija za varstvo okolja (Agência Portuguesa do Ambiente) ima na svoji spletni strani objavljena obsežna pojasnila sistema okoljske odgovornosti, vključno z dokumenti, ki služijo kot smernice pri izvrševanju določb o okoljski odgovornosti in informacijami v zvezi z obveznim zavarovanjem za primer povzročitve okoljske škode.

Okoljska odgovornost – Portugalska: http://www.apambiente.pt/index.php?ref=17&subref=157

Orodja, ki podpirajo izvajanje instituta okoljske odgovornosti

Nekateri nacionalni organi so pripravili smernice za lažji prenos Direktive o okoljski odgovornosti v nacionalni pravni red in zagotovili osnovne informacije pristojnim organom in / ali izvajalcem poklicnih dejavnosti.

Portugalska Agencija za varstvo okolja, ki je na Portugalskem pristojna za obravnavo okoljskih škod, je leta 2011 pripravila dokument s pojasnili instituta okoljske odgovornosti, v katerem je med drugim poudarila tudi obveznosti izvajalcev poklicnih dejavnosti (Priročnik za oceno neposredne nevarnosti in okoljske škode). Dokument je namenjen izvajalcem poklicnih dejavnosti, organizacijam, ki delujejo na področju okolja, in širši javnosti.

Okoljska odgovornost – Portugalska:
http://ec.europa.eu/environment/legal/liability/pdf/eld_guidance/Portugal%20-%20Guide.pdf

Skladno z določbo 110.a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) in načelom »onesnaževalec plača« so vsi izvajalci poklicnih dejavnosti (podjetja, obrtniki, samostojni podjetniki posamezniki, izvajalci gospodarskih javnih služb itd.) odgovorni za preprečevanje neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode in za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode.

Izvajalci tistih aktivnosti, ki jih zakon šteje za potencialno ali dejansko tvegane za zdravje ljudi ali okolje, so objektivno odgovorni za povzročitev okoljske škode zavarovanim rastlinskim in živalskim vrstam, njihovim habitatom, vodam in tlom oziroma za povzročitev neposredne nevarnosti take škode. To pomeni, da bodo morali v primeru povzročitve okoljske škode ali neposredne nevarnosti nastanka take škode izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti njihove stroške, in sicer tudi v primeru, da so ravnali z vso potrebno skrbnostjo in zadostili vsem zakonodajnim zahtevam (ne glede na krivdo). V postopku se ne bo ugotavljalo, ali je morda okoljska škoda nastala zato, ker so ravnali namenoma ali malomarno, saj zadostuje že samo dejstvo, da se ukvarjajo z aktivnostjo, ki jo zakon šteje kot dejansko ali potencialno tvegano za zdravje ljudi ali okolje.

Objektivno bodo odgovarjali vsi tisti, katerih dejavnost vključuje:

1. obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje večjega obsega, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (t. i. IED naprave, 68. člen ZVO-1 v povezavi z Uredbo o vrsti dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega),

2. ravnanje z odpadki, vključno z zbiranjem, prevozom, predelavo in odstranjevanjem odpadkov in nevarnih odpadkov ter ravnanje po zaprtju naprave za odstranjevanje odpadkov in nevarnih odpadkov, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje ali potrdilo o vpisu v evidenco po tem zakonu, razen vnašanja blata iz komunalnih čistilnih naprav v tla, obdelanega do standarda, predpisanega za vnos snovi v tla zaradi kmetovanja (82. člen ZVO-1 v povezavi z Uredbo o odpadkih in Uredbo o odlagališčih odpadkov in drugimi področnimi uredbami),

3. izpuščanje nevarnih snovi z odvajanjem odpadne vode v površinske ali podzemne vode, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (82. člen ZVO-1 v povezavi s predpisi, izdanimi na podlagi 17. in 19. člena ZVO-1, Uredba o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo),

4. izpuščanje ali vbrizgavanje onesnaževal v površinske ali podzemne vode, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (82. člen ZVO-1 v povezavi s predpisi, izdanimi na podlagi 17. in 19. člena ZVO-1),

5. obratovanje naprave, ki povzroča onesnaževanje okolja z emisijami določenih snovi v zrak in za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (82. člen ZVO-1 v povezavi s predpisi, izdanimi na podlagi 17. in 19. člena ZVO-1, Uredba o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja),

6. proizvodnja, uporaba, skladiščenje, predelava, polnjenje, izpust v okolje ali prevoz znotraj obrata nevarnih snovi ali pripravkov po predpisih o kemikalijah, fitofarmacevtskih sredstev po predpisih o fitofarmacevtskih sredstvih in biocidnih proizvodov po predpisih o biocidnih proizvodih (Uredba o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic, Zakon o kemikalijah, Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih, Uredba o ravnanju z odpadnimi fitofarmacevtskimi sredstvi, ki vsebujejo nevarne snovi, Uredba o izvajanju uredb (EU) o dostopnosti biocidnih proizvodov na trgu in njihovi uporabi),

7. odvzem in zajezitev vode, za katero je predpisana pridobitev vodne pravice po predpisih o vodah (125. in 136. člen Zakona o vodah),

8. ravnanje z rudarskimi odpadki, za katero je treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (Uredba o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih dejavnosti izkoriščanja mineralnih surovin),

9. prevoz nevarnega blaga ali onesnaževal po cesti, železnici, notranjih plovnih poteh, po morju ali zraku (Zakon o prevozu nevarnega blaga),

10. 10. delo z gensko spremenjenimi organizmi v zaprtih sistemih, njihovo namerno sproščanje v okolje ali dajanje v promet skladno s predpisi o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi, vključno s prevozom gensko spremenjenih organizmov (Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi in Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o čezmejnem gibanju gensko spremenjenih organizmov), in

11. čezmejno pošiljanje odpadkov, za katero je treba pridobiti dovoljenje ali je prepovedano po predpisih EU, ki urejajo pošiljanje odpadkov (Uredba o izvajanju Uredbe (ES) o pošiljkah odpadkov).

 
Izvajalci zgoraj navedenih dejavnosti bodo v primeru povzročitve okoljske škode oziroma neposredne nevarnosti za nastanek take škode dolžni izvesti preprečevalne in sanacijske ukrepe ter kriti stroške teh ukrepov, vključno s stroški ugotavljanja okoljske škode, vodenja upravnega postopka in zbiranja podatkov ter stroški spremljanja in nadzora izvajanja ukrepov.

V sklop ukrepov, ki jih bodo morali izvesti, spadajo tudi kompenzacijski sanacijski ukrepi. Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje in nadomestiti začasne izgube naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od trenutka nastanka škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

 Izvajalci aktivnosti, ki niso na seznamu tveganih, prav tako odgovarjajo za povzročitev okoljske škode zavarovanim rastlinskim in živalskim vrstam in njihovim habitatom oziroma za povzročitev neposredne nevarnosti take škode, vendar le pod pogojem, da se jim dokaže, da so ravnali namenoma ali iz malomarnosti (krivdna odgovornost).

Izognite se odgovornosti s pomočjo brezplačnega Orodja za oceno okoljskih tveganj:

• je interaktivna aplikacija, s pomočjo katere lahko v 15 minutah ugotovite, kakšna so vaša tveganja za povzročitev okoljske škode;

• končni rezultat je podrobnejše poročilo s pojasnili in priporočili za učinkovitejše obvladovanje vaših tveganj.

Več informacij o okoljski odgovornosti lahko najdete pod zavihkom Zakonodaja – Okoljska odgovornost.

Povrnitev okolja v prvotno stanje na stroške onesnaževalca

Onesnaženost okolja je trenutno ena izmed najbolj perečih tem, s katero se sooča celoten svet. Tudi Evropska unija je ugotovila, da je na ozemlju držav članic veliko onesnaženih območij, ki predstavljajo večje tveganje za zdravje, in da se je v zadnjih desetletjih dramatično povečala tudi izguba biotske raznovrstnosti. V želji izboljšati trenutno stanje in ohraniti okolje za sedanje in prihodnje generacije je varstvo okolja vključila med svoje primarne cilje in sprejela številne okoljevarstvene predpise.

Ker je bila naša družba v zadnjih desetletjih predvsem ekonomsko naravnana in je večkrat zanemarjala naravne vire, je bilo treba državljane Evropske unije opomniti, da ima tudi okolje svojo ceno. Leta 2004 je tako bila sprejeta Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, ki je na ravni Unije določila enotni okvir za preprečevanje in sanacijo okoljske škode (na primer enotno opredelitev okoljske škode, doslednejši pristop k njeni sanaciji itd.) s ciljem povečati ozaveščenost in oblikovati spodbude za nadaljnje naložbe v preventivne ukrepe in boljše okoljske prakse.

Direktiva o okoljski odgovornosti temelji na načelu ˝onesnaževalec plača˝, kar pomeni, da so povzročitelji okoljske škode ali neposredne nevarnosti takšne škode odgovorni za izvedbo potrebnih preventivnih in sanacijskih ukrepov ter plačilo stroškov, ki pri tem nastanejo. Direktiva želi s tem podjetja spodbuditi k sprejetju ukrepov in razvijanju načinov ravnanja, ki bi čim bolj zmanjšali nevarnost za nastanek okoljske škode.

Zahteve Direktive o okoljski odgovornosti so bile v slovensko zakonodajo prenesene s sprejetjem novele Zakona o varstvu okolja (Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu okolja, ZVO-1B; Ur. l. RS, št. 70/08), Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode (Uradni list RS, št. 55/09) in Pravilnikom o podrobnejših merilih za ugotavljanje okoljske škode (Uradni list RS, št. 46/09).

Zakon o varstvu okolja (ZVO-1) skladno z direktivo ne predvideva plačila za povzročeno škodo, določa pa, da mora podjetje, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost takšne škode, izvesti preprečevalne oziroma sanacijske ukrepe, s katerimi naj bi v največji možni meri popravilo nastalo škodo, in nositi vse s tem povezane stroške. Prav tako ZVO-1 tretjim osebam ne daje pravice do odškodnine, saj ureditev civilnopravne odškodninske odgovornosti prepušča Obligacijskemu zakoniku.

Več o okoljski odgovornosti lahko najdete pod zavihkom: Zakonodaja – Okoljska odgovornost

Orodja, ki podpirajo izvajanje instituta okoljske odgovornosti

Nekateri nacionalni organi so pripravili smernice za lažji prenos Direktive o okoljski odgovornosti v nacionalni pravni red in zagotovili osnovne informacije  pristojnim organom in / ali izvajalcem poklicnih dejavnosti.

Anglija in Wales
Ministrstvo za okolje, hrano in kmetijske zadeve (Department for Environment, Food and Rural Affairs – DEFRA) je za področje Anglije in Walesa leta 2009 pripravilo smernice za uporabo sistema okoljske odgovornosti. Zajema pojasnila ključnih določb predpisov, ki urejajo to področje, razmejitev pristojnosti med organi in opis obveznosti različnih vpletenih. Smernice so namenjene izvajalcem tistih poklicnih dejavnosti, ki se štejejo za bolj tvegane za povzročitev okoljske škode, pristojnim državnim organom in zainteresirani javnosti.

Okoljska odgovornost – Anglija in Wales:
https://assets.publishing.service.gov.uk/government/uploads/system/uploads/attachment_data/file/221095/pb13895-indepth-guide-regs09.pdf

Škotska
Na Škotskem je na voljo orodje DREAM HAR-T (Dynamic Regulatory Effort and Assessment Model), ki predstavlja metodo za ugotavljanje nevarnosti in tveganj za nastanek okoljske škode ter posledic okoljske škode. Namenjeno je določanju višine letnega prispevka za ohranjanje okoljevarstvenega dovoljenja in pogostosti spremljanja oziroma inšpiciranja posameznih aktivnosti, za katere je potrebno posebno okoljevarstveno dovoljenje.

Orodje identificira bistvene faktorje, ki so pomembni pri odkrivanju tveganj za okolje v povezavi z različnimi aktivnostmi. Rezultat omogoča določanje prioritet delovanja inšpekcijskih organov, prav tako pa ima posreden vpliv na analiziran subjekt, saj ga preko višine letnega prispevka za ohranjanje okoljevarstvenega oziroma drugih okoljskih dovoljenj spodbuja k preventivnemu ravnanju.

Orodje DREAM je ena od metod organiziranja nadzora, ki jo uporabljajo inšpektorji. Orodje je v obliki IT orodja in ni prosto dostopno.

Škotska vlada je v letu 2009 izdala tudi vodič po sistemu okoljske odgovornosti, ki poleg pojasnil glavnih določb predpisov, ki urejajo to področje, in informacij o poteku postopka, pojasnjuje tudi odnose med izvajalci poklicnih dejavnosti, pristojnimi organi in drugimi deležniki.

Okoljska odgovornost – Smernice – Škotska:
https://www2.gov.scot/Resource/Doc/921/0084567.pdf

Orodja za obveščanje in evidentiranje primerov okoljske škode

Nekatere države so pri prenosu Direktive o okoljski odgovornosti v svoje nacionalne predpise vključile obveznost po oblikovanju nacionalnega registra primerov okoljskih škod.

V Združenem kraljestvu Ministrstvo za okolje, hrano in kmetijske zadeve (Department for Environment, Food and Rural Affairs – DEFRA) vodi register okoljskih incidentov, ki so bili obravnavani kot primeri okoljskih škod.

Okoljska odgovornost – Združeno kraljestvo:
https://data.gov.uk/dataset/e3604f36-fd4e-438e-997b-42a5e6fe10b7/environmental-liability-incidents-recorded-by-uk-regulators

Orodja za spodbujanje zavarovanj za primer povzročitve okoljske škode

V Združenem kraljestvu je v letu 2010 Mednarodno zavarovalniško združenje s podporo Združenja britanskih zavarovalnic izdalo brošuro s ključnimi informacijami o institutu okoljske odgovornosti in specifičnem zavarovanju za primer okoljske škode (Environmental Risks: Insured or Not?).

Združeno kraljestvo – brošura: https://d10ou7l0uhgg4f.cloudfront.net/Uploads/EILBrochureAugust2010.pdf

Ozaveščanje

S ciljem osveščanja vseh deležnikov o implementaciji Direktive o okoljski odgovornosti je več držav članic EU pripravilo brošure o institutu okoljske odgovornosti, organiziralo delavnice in konference.

Na Irskem je Agencija za varstvo okolja (Environmnetal Protection Agency – EPA) objavila dokument s podrobnimi pojasnili različnih vidikov sistema okoljske odgovornosti (Environmental Liability Regulations – Guidance Document). Dokument je namenjen ozaveščanju izvajalcev poklicnih dejavnosti, regulativnim organom in širši javnosti.

Okoljska odgovornost – Irska:
https://www.epa.ie/pubs/advice/general/environmentalliabilityregulations.html

Dodatna podpora pristojnim državnim organom

V nekaterih državah članicah EU so bili izvedeni dodatni ukrepi za podporo pristojnim organom pri obravnavi primerov okoljskih škod (ELD primeri). Izvajajo se tudi posebne pobude za vzpostavitev mrež in kooperativnega delovnega okolja med deležniki.

Na Irskem je vzpostavljena nacionalna Mreža okoljske skladnosti in uveljavljanja (the Network for Ireland’s Environmental Compliance and Enforcement), ki združuje skupne vire in strokovno znanje na nacionalni ravni, in sicer z namenom usklajevanja doslednega in učinkovitega pristopa pri izvrševanju okoljske zakonodaje. Vključuje predstavnike različnih institucij, vključno s predstavniki Agencije za varstvo okolja (the Environmental Protection Agency), lokalnih organov, vladnih služb, Službe za okolje in dediščino Severne Irske (the Northern Ireland Environment and Heritage Service), uprav za ribištvo (the Fisheries Boards) in Izvršnim odborom za zdravstvo (the Health Service Executive).

Podporni organ – Irska:
https://www.epa.ie/enforcement/pa/network/

Orodja, ki podpirajo izvajanje instituta okoljske odgovornosti

Nekateri nacionalni organi so pripravili smernice za lažji prenos Direktive o okoljski odgovornosti v nacionalni pravni red in zagotovili osnovne informacije pristojnim organom in / ali izvajalcem poklicnih dejavnosti.

Na Irskem je Agencija za okolje (Environmental Protection Agency) v letu 2006 oblikovala navodila in smernice, ki poleg ocenjevanja tveganj določajo tudi sistem njihovega upravljanja in uporabe finančnih jamstev (Guidance on Environmental Liability Risk Assessment, Residuals Management Plans and Financial Provision).

Okoljska odgovornost – Irska:
https://www.epa.ie/pubs/advice/licensee/ELRA%20Guidance%20Document.pdf

Orodja za obveščanje in evidentiranje primerov okoljske škode

Nekatere države so pri prenosu Direktive o okoljski odgovornosti v svoje nacionalne predpise vključile obveznost po oblikovanju nacionalnega registra primerov okoljskih škod.

Ena izmed držav EU, ki ima v nacionalni zakonodaji določeno obvezno vodenje registra primerov okoljskih škod je tudi Irska. Na spletni strani Agencije za okolje (Environmental Protection Agency) je na voljo tudi spletni obrazec za prijavo okoljske škode.

Okoljska odgovornost – Irska: https://www.epa.ie/enforcement/liab/

Prisluhnite tudi našemu naslednjemu radijskemu javljanju, ki bo v ponedeljek, 22.7.2019 ob 17.30, na Radiu Si, ko bomo govorili o Orodju za oceno okoljskih tveganj.

Pravila o okoljski odgovornosti določajo, da mora podjetje, ki povzroči okoljsko škodo ali neposredno nevarnost take škode, sprejeti in izvesti vse ukrepe za preprečitev nastanka okoljske škode oziroma sanacijo okoljske škode. Da se lahko podjetje učinkovito zavaruje pred okoljsko odgovornostjo, mora najprej prepoznati potencialna tveganja, ki izhajajo iz njegove poklicne dejavnosti. V tem procesu je ključno zavedanje o lastnostih posameznih segmentov okolja in različnih negativnih vplivih aktivnosti podjetja, ki bi lahko škodovala naravnim virom. 

Skladno z Zakonom o varstvu okolja pojem okoljske škode zajema le škodo na nekaterih (posebnih) delih okolja, in sicer na:
– zavarovanih živalskih in rastlinskih vrstah, njihovih habitatih in habitatnih tipih,
– vodah ter
– tleh.

Le zgoraj navedeni naravni viri lahko torej utrpijo okoljsko škodo ali so neposredno ogroženi, in sicer ne glede na to, ali so v zasebni lasti fizičnih oziroma pravnih oseb ali pa imajo status javnega dobra.

Onesnaženje zraka samo po sebi ni okoljska škoda v smislu pravil o okoljski odgovornosti, vendar pa okoljska škoda vključuje tudi škodo, ki jo povzročijo elementi, prenašajoči se po zraku, če lahko povzročijo škodo zgoraj navedenim virom, tj. vodam, tlom, zavarovanim vrstam ali naravnim habitatom. Okoljska škoda je torej lahko povzročena neposredno ali posredno, pri čemer pa mora biti negativna sprememba merljiva.

Okoljska škoda se lahko kaže tudi kot prizadetost funkcije naravnega vira, torej kot zmanjšanje koristne vloge, ki jo ima posebni del okolja za drug del okolja ali za javnost. Naravni habitat kot naravni vir je na primer lahko koristen za očiščevanje vode, preprečevanje poplav, predstavlja vir hrane za živali, človeku omogoča rekreacijo, gojenje hrane itd.

Zakon izključuje manjše negativne posledice za okolje, saj kot okoljsko škodo opredeljuje le večji škodljiv vpliv na naravni vir ali njegovo funkcijo oziroma v primeru okoljske škode, povzročene tlom, le onesnaženje, ki lahko ogrozi zdravje ljudi in presega predpisane standarde kakovosti tal. Kljub temu da zakon govori o večjem škodljivem vplivu, pa bo konkretnejšo vsebino tega pojma določila šele sodna praksa. Glede na to, da je »večji škodljiv vpliv« v angleški različici Direktive o okoljski odgovornosti (Direktiva 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode) zapisan kot »significant adverse effect«, lahko pričakujemo, da bosta tako Agencija RS za okolje kot sodna praksa pojem razlagali široko in kot okoljsko škodo obravnavali vsak pomembnejši škodljiv vpliv na zavarovane vrste in njihove habitate, vode ter tla oziroma njihove funkcije.