Dogodki

Direktiva o okoljski odgovornosti pravi, da je potrebno za okoljsko škodo, povzročeno tlom, šteti vsako onesnaženje tal, ki predstavlja znatno nevarnost škodljivih vplivov na zdravje ljudi zaradi neposrednega ali posrednega vnosa snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov v tla ali pod tla.

Opredelitev okoljske škode, povzročene tlom, v Zakonu o varstvu okolja (ZVO-1) je z vidika Direktive o okoljski odgovornosti problematična. Skladno z zakonom namreč samo ogrožanje človekovega zdravja ne zadostuje, če niso obenem preseženi tudi standardi kakovosti tal, ki jih določajo podzakonski predpisi. Menimo, da bi morala biti omenjena pogoja določena alternativno in ne kumulativno, saj Direktiva o okoljski odgovornosti kot pogoj določa le obstoj znatne nevarnosti škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Skladno z direktivo lahko države članice sprejmejo strožje predpise v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode, kar pomeni, da lahko onesnaževalcem postavijo le več, ne pa tudi manj, odgovornosti. Države članice ne smejo oteževati utemeljevanja odgovornosti oziroma zmanjševati obveznosti onesnaževalcev s postavljanjem dodatnih pogojev, ki otežujejo naložitev obveznosti izvedbe preprečevalnih oziroma sanacijskih ukrepov odgovornim onesnaževalcem.

Dodaten problem predstavlja dejstvo, da podzakonski akti ne določajo standardov kakovosti za vsa onesnaževala. Prav tako pa predpisi ne urejajo obveznega monitoringa kakovosti tal za območje celotne Slovenije, saj se monitoring zagotavlja le za redke neposredne emisije v tla. Ker ni ustreznega monitoringa, država praviloma ne razpolaga s podatki o stanju kakovosti tal, zaradi česar je tudi samo dokazovanje odgovornosti onesnaževalca zaradi dodatno postavljenega pogoja (preseganje standardov kakovosti tal) izrazito težavno.

Drugače kot sanacija škode, povzročene vodam ali biotski raznovrstnosti, ki sledi vzpostavitvi referenčnega stanja, je sanacija škode, povzročene tlom, namenjena odstranitvi večjega tveganja škodljivih vplivov na zdravje ljudi. Skladno z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode je treba v primeru okoljske škode, povzročene tlom, odrediti sanacijske ukrepe, ki zagotovijo vsaj to, da se onesnaževala odstranijo, nadzirajo ali da se zmanjša njihova količina, tako da onesnažena tla ne predstavljajo večjega tveganja zaradi škodljivih vplivov na zdravje ljudi.

Obstoj tveganja za zdravje ljudi se oceni z ocenjevanjem tveganja ob upoštevanju značilnosti in funkcije prsti, vrste in koncentracije škodljivih snovi, pripravkov, organizmov ali mikroorganizmov, njihove tveganosti in možnosti razširjanja.

Pri pripravi predloga ukrepov in pri izbiri najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene tlom, je treba ovrednotiti tudi tveganje za zdravje ljudi po izvedenih sanacijskih ukrepih, pri čemer pa se mora upoštevati dejanska raba zemljišč na območju sanacije okoljske škode ali pa raba zemljišč, ki je v času nastanka okoljske škode določena s prostorskimi načrti države ali občine na tem območju.

Če okoljska škoda, povzročena tlom, neposredno ali posredno povzroči okoljsko škodo tudi drugim posebnim delom okolja (na primer vodi) oziroma njihovim funkcijam, je treba pri pripravi in izbiranju najustreznejših sanacijskih ukrepov zagotoviti izvedbo sanacijskih ukrepov za odpravo posledic okoljske škode tlom in okoljske škode drugim posebnim delom okolja oziroma njihovim funkcijam, in sicer ne glede na to, ali so prisotni vplivi na zdravje ljudi.

Vrste sanacijskih ukrepov in način izbire najustreznejših ukrepov za sanacijo okoljske škode, povzročene vodam, zavarovanim vrstam, njihovim habitatom in habitatnim tipom določa Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode. Povzročitelj okoljske škode in Agencija RS za okolje morata pri izbiri sanacijskih ukrepov upoštevati, da je primarni namen izvajanja ukrepov obnovitev poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih zmanjšanih funkcij v referenčno (prvotno) stanje, ali se, če to ni mogoče, temu čim bolj približati. Na primer, če je bilo poškodovano mokrišče, potem je s sanacijskimi ukrepi treba obnoviti celoten habitat, skupaj z vsemi živalskimi in rastlinskimi vrstami, njihovim obsegom in velikostjo populacije posameznih vrst. Prav tako je treba povrniti funkcije mokrišča, torej koristno vlogo, ki jo je imelo za drug naravni vir ali za javnost (na primer rekreacija, filtracija vode, zagotavljanje hrane, domovanje živalskih in rastlinskih vrst ipd.).

Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje, poleg tega pa mora nadomestiti tudi začasne izgube naravnih virov. To pomeni, da mora poškodovano okolje povrniti v stanje, v katerem je bilo v času poškodovanja, ki bi obstajalo naprej, če ne bi prišlo do okoljske škode. Kot sanacija pa ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje, saj mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog.

Izvedbo potrebnih ukrepov primarne sanacije, ki jih dopolnjujejo ukrepi dopolnilne in kompenzacijske sanacije, onesnaževalcu odredi Agencija RS za okolje z odločbo. Pri izbiri ukrepov mora paziti, da se poleg obnovitve poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje po izvedbi sanacijskih ukrepov odstrani tudi vsaka znatna nevarnost za prizadetost zdravja ljudi.

Primarna sanacija
Ukrepi primarne sanacije se odredijo in izvajajo zaradi obnovitve posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij v referenčno stanje. Primarna sanacija je torej vsak sanacijski ukrep, ki obnovi poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije v referenčno stanje ali se temu približa.

Ukrepi primarne sanacije lahko obsegajo različne dejavnosti, kot na primer:

• odstranitev dejavnikov (npr. kemikalij ali fizičnih ovir), zaradi katerih se je poslabšalo stanje posebnega dela okolja oziroma njegovih funkcij;
• aktivno poseganje na območju okoljske škode z namenom, da se pospeši naravna obnovitev;
• obdelava onesnaževal na območju okoljske škode, da se zmanjša njihov vpliv na posebni del okolja;
• zaščita območja okoljske škode pred drugimi dejavniki, ki škodljivo vplivajo na posebni del okolja oziroma njegove funkcije (npr. druge ovire, tuje vrste oziroma z razvojem povezani škodljivi dejavniki na območju okoljske škode);
• obnovitev ali ponovna naselitev poškodovanih zavarovanih vrst;
• sejanje, sajenje ali ponovna posaditev vegetacije;
• inženirska dela za zagotovitev novih ali obnovitve obstoječih habitatov;
• odstranitev ozkih grl in ovir za migracijo živalskih vrst;
• zagotovitev osebja, ki upravlja in vzdržuje območje izvajanja sanacije zaradi okoljske škode;
• razvoj in izvajanje strateških upravljalskih načrtov;
• uveljavitev prepovedi dostopa;
• zagotavljanje izboljšanega dostopa zaradi omogočanja uporabe funkcij posebnih delov okolja;
• zagotavljanje nadzornih služb in služb za izvajanje monitoringa stanja na območju sanacije okoljske škode;
• druge dejavnosti.

Dopolnilna sanacija
Skladno z Uredbo o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode se ukrepi dopolnilne sanacije  odredijo in izvajajo hkrati z ukrepi primarne sanacije, če njihova izvedba ne omogoča obnovitve posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij v referenčno stanje.

Namen dopolnilne sanacije je vzpostaviti podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kakršno bi bilo na voljo, če bi se na območju okoljske škode poškodovani posebni deli okolja oziroma njihove funkcije obnovile v referenčno stanje. Ukrepi dopolnilne sanacije se lahko izvajajo na območju okoljske škode oziroma na nadomestnem območju, ki naj bi bilo, če je le mogoče, geografsko povezano z območjem okoljske škode.

Kompenzacijska sanacija
Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode poleg primarnih in dopolnilnih sanacijskih ukrepov določa tudi t. i. kompenzacijske ukrepe. Ukrepi kompenzacijske sanacije se odredijo in izvajajo zaradi nadomeščanja začasnih izgub, da se z njimi zagotovi podobno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, kot je zaradi okoljske škode izgubljeno stanje posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, dokler ne začno učinkovati ukrepi primarne oziroma dopolnilne sanacije. Kompenzacijska sanacija je torej vsak ukrep za nadomestitev začasnih izgub posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij, ki se izvede od dne nastanka okoljske škode do takrat, ko primarna sanacija doseže svoj polni učinek. Pri tem je treba poudariti, da ukrepi kompenzacijske sanacije ne vključujejo finančnih nadomestil javnosti.

Izbira najustreznejših sanacijskih ukrepov
Poleg vrst sanacijskih ukrepov Uredba o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode določa tudi kriterije za ocenjevanje in izbiro najustreznejših sanacijskih ukrepov. Skladno z uredbo je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov ocenjevati le razumne predloge izvedb sanacijskih ukrepov, izvedba vsakega sanacijskega ukrepa pa mora temeljiti na uporabi najboljših razpoložljivih postopkov in delovnih sredstev.

Merila, ki jih je treba pri izbiri najustreznejših sanacijskih ukrepov upoštevati, so:

• vpliv na zdravje in varstvo ljudi,
• stroški izvedbe,
• verjetnost uspeha sanacije okoljske škode,
• stopnja preprečevanja okoljske škode v prihodnje in stopnja možnega izogibanja nenamerni spremljevalni škodi pri izvedbi sanacijskega ukrepa,
• koristi posebnemu delu okolja oziroma njegovim funkcijam,
• vključevanje socialnih, gospodarskih in kulturnih ter drugih pomembnih dejavnikov, ki so značilni za območje okoljske škode,
• čas, ki bo potreben za učinkovito sanacijo okoljske škode,
• verjetnost, da se območje okoljske škode obnovi v referenčno stanje,

geografska povezava z območjem, ki je utrpelo okoljsko škodo.

V primeru nastanka okoljske škode mora njen povzročitelj Agencijo RS za okolje nemudoma obvestiti o vseh pomembnih dejstvih, izvesti vse potrebne ukrepe za njeno omejitev in agenciji poslati informacije o nastali okoljski škodi. Hkrati mora agenciji v odobritev poslati tudi svoj predlog sanacijskih ukrepov (110.e člen Zakona o varstvu okolja, ZVO-1). V nasprotnem primeru izgubi možnost predlagati način izvedbe sanacije, ki bi bil zanj najbolj ugoden. Če povzročitelj ne obvesti agencije o nastanku okoljske škode in ne izvede vseh potrebnih ukrepov za njeno omejitev, se takšna opustitev obravnava kot prekršek, za katerega je predpisana globa od 40.000 do 75.000 eurov (14. točka 162. člena ZVO-1).

Sistem okoljske odgovornosti torej od povzročitelja okoljske škode zahteva, da neudoma izvede vse izvedljive ukrepe, s katerimi je mogoče takoj nadzirati, obvladati, odstraniti ali kako drugače ravnati z onesnaževali oziroma drugimi dejavniki škode, da se omeji ali prepreči nadaljnjo okoljsko škodo in škodljive vplive na zdravje ljudi ali nadaljnje zmanjševanje koristne vloge, ki jo ima poškodovani del okolja za drug del okolja ali za človeka.

Če je Agencija RS za okolje obveščena ali sama izve za nastanek okoljske škode, lahko od njenega povzročitelja zahteva dodatne informacije o nastali škodi ali z odločbo takoj odredi izvedbo sanacijskih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo. Agencija lahko torej sproži postopek tudi po uradni dolžnosti, in sicer na lastno iniciativo ali na pobudo tretjih. Informacije lahko zahteva od povzročitelja, lahko pa jih pridobi tudi na druge načine (ogled, zaslišanje priče, izvedensko mnenje itd.).

Agencija najprej preuči vrsto, obseg in pomen okoljske škode za prizadeti posebni del okolja in možnost njegove naravne obnovitve, nato pa povzročitelju z odločbo odredi izvedbo najustreznejših sanacijskih ukrepov. Odločitev o ustreznih sanacijskih ukrepih sprejme ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera in Uredbe o vrstah ukrepov za sanacijo okoljske škode, ki poleg vrst določa tudi način izbire najustreznejših sanacijskih ukrepov.

V sklop ukrepov, ki jih mora povzročitelj okoljske škode izvesti, spadajo primarni sanacijski ukrepi, s katerimi se obnovi poškodovane posebne dele okolja oziroma njihove zmanjšane funkcije v referenčno (prvotno) stanje ali se temu približa, in dopolnilni sanacijski ukrepi, ki jih je potrebno izvesti, če z ukrepi primarne sanacije ni mogoče v celoti obnovititi poškodovanih posebnih delov okolja oziroma njihovih zmanjšanih funkcij. Povzročitelj pa mora poleg primarnih in dopolnilnih sanacijskih ukrepov izvesti tudi kompenzacijske sanacijske ukrepe, s katerimi se nadomesti začasne izgube posebnih delov okolja oziroma njihovih funkcij.

Skladno z načelom »onesnaževalec plača« mora povzročitelj okoljske škode okolje povrniti v prvotno stanje in nadomestiti začasne izgube naravnih virov. Začasne izgube namreč nastajajo od datuma nastale škode do takrat, ko se v okolju vzpostavi prvotno stanje. V tem vmesnem času okolje trpi dodatne izgube, saj na primer še vedno nima enakega števila vrst, osebkov, kakovosti habitata, vode itd. in ne more opravljati vseh svojih ekoloških vlog. Kot sanacija tako ne zadostuje le povrnitev okolja v prvotno stanje. Poleg tega mora onesnaževalec izvesti tudi kompenzacijske ukrepe, s katerimi izvede dodatne izboljšave v okolju (na istem območju ali na nadomestnem območju) in z njimi kompenzira izgube, ki jih je okolje utrpelo v vmesnem času.

Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) v 110.d členu določa, da mora povzročitelj neposredne nevarnosti za nastanek okoljske škode izvesti vse potrebne ukrepe, da to škodo prepreči, in nemudoma obvestiti Agencijo RS za okolje o vseh pomembnih dejstvih, zlasti pa o dejanskem stanju okolja in izvedenih ukrepih. Če obstaja realna nevarnost, da bo prišlo do okoljske škode, je torej povzročitelj te neposredne nevarnosti dolžan ukrepati sam in sprejeti preprečevalne ukrepe, ki ustrezajo okoliščinam konkretnega primera.V nasprotnem primeru stori prekršek, za katerega je predpisana globa od 40.000 do 75.000 eurov (13. točka 162. člena ZVO-1).

Zakon pravi, da so preprečevalni ukrepi tisti ukrepi, ki jih povzročitelj sprejme in izvede zaradi dogodka, dejanja ali opustitve dejanja, ki je ustvarilo neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, njihov namen pa je preprečiti ali čim bolj zmanjšati možnost nastanka takšne škode.

Če je Agencija RS za okolje obveščena ali sama izve za neposredno nevarnost za nastanek okoljske škode, lahko od povzročitelja zahteva določene informacije o tej nevarnosti ali z odločbo odredi izvedbo preprečevalnih ukrepov, vključno s podrobnejšimi navodili za njihovo izvedbo. Agencija lahko torej sproži postopek tudi po uradni dolžnosti, in sicer na lastno iniciativo ali na pobudo tretjih. Informacije lahko zahteva od povzročitelja, lahko pa jih pridobi tudi na druge načine (ogled, zaslišanje priče, izvedensko mnenje itd.).

ZVO-1, tako kot Direktiva o okoljski odgovornosti, ne določa natančnejših kriterijev za določitev preprečevalnih ukrepov, predpisuje le, da morajo ti ukrepi zasledovati cilj preprečitve nastanka okoljske škode oziroma največjega možnega zmanjšanja verjetnosti njenega nastanka. Preprečevalnih ukrepov konkretneje ne določajo niti podzakonski predpisi, saj je nemogoče abstraktno normirati vse možne dejanske situacije. Povzročitelju in Agenciji RS za okolje je tako prepuščeno, da najprimernejše preprečevalne ukrepe glede na vse okoliščine primera izbereta sama.

Če Agencija ugotovi, da ni razlogov za ukrepanje, postopek skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) ustavi. V primeru ugotovljene neposredne nevarnosti okoljske škode pa z upravno odločbo odredi (nadaljnje) preprečevalne ukrepe (naloži lahko izvedbo dodatnih ali drugačnih ukrepov, kot jih je povzročitelj že izvedel). Odločba lahko vsebuje tudi podrobnejša navodila glede načina izvedbe preprečevalnih ukrepov. Če agencija ugotovi, da ukrepi, ki jih je izvedel povzročitelj, zadostujejo, odločbe ne izda.